Razmerje na daljavo ima enake možnosti "preživetja" kot vsako drugo, zaznamujejo ga enaka dejstva kot vsako drugo: vanj sta vključena dva človeka, ki se zanimata drug za drugega, skrbita drug za drugega ter se seveda ljubita in upata, da bo ljubezen rasla in se razvijala. Res pa je, da ima razmerje na daljavo nekatere slabosti.

Govor bo o partnerskih razmerjih na daljavo - razmerjih, na katera je "obsojenih" več kot deset milijonov parov z vsega sveta, in ta številka nenehno narašča! Nihče med nami si ne želi takšne izkušnje, a žal se to včasih preprosto zgodi. Partner gre na začasno delo v tujini. Daljša službena pot. Študij v drugi državi. In še bi lahko naštevali. Razmerij na daljavo je več vrst, njihov uspešni razplet pa ima skupni imenovalec: izjemen trud obeh partnerjev, ki si prizadevata, da začasna ločenost odnosa ne bi zlomila, ampak ga utrdila.

Je to sploh možno, se sprašujete. Razmerje je namreč lahko obsojeno na propad že, če partnerja živita v istem mestu ali gospodinjstvu. Razdalja to tveganje le še poveča in vrzel, ki nastane zaradi odsotnosti (telesnih stikov), lahko sčasoma postane tako globoka, da uniči še tako trdno in obetavno razmerje.

Razmerje kot vsako drugo

Razmerja na daljavo navadno opisujemo z besedami, kot so "težavno", "nemogoče", "neobetavno", "obsojeno na propad" ... Vse to seveda ni nujno res. Razmerje na daljavo ima enake možnosti "preživetja" kot vsako drugo, zaznamujejo ga enaka dejstva kot vsako drugo: vanj sta vključena dva človeka, ki se zanimata drug za drugega, skrbita drug za drugega ter se seveda ljubita in upata, da bo ljubezen rasla in se razvijala. Res pa je, da ima razmerje na daljavo nekatere slabosti.

Te se kažejo predvsem v onemogočenih rednih telesnih stikih in intimnostih, zaradi česar enega ali oba partnerja prežema občutek nemoči, nezadovoljstva, v najslabšem primeru celo jeze ali potrtosti. To se lahko odraža tudi v njunem siceršnjem življenju - v načinu preživljanja prostega časa, ki postane monotono in neizvirno, na delovnem mestu, kjer lahko upade delovna vnema in je posledično ogrožena kariera, celo v zdravju, s stresom in depresijo kot najslabšima možnima posledicama. Prav zaradi naštetega je dobro vedeti, da o razmerju na daljavo ne smemo razmišljati kot o potencialno ogroženem ali obsojenem na propad. Razdalja namreč ni nujno nepremagljiva in lahko razmerju doda celo pozitivne prvine - če le sprejmemo omejitve in se z njimi ustrezno spoprimemo. Trud, ki ga vlagamo v to, je večji od truda, vloženega v "navadno" razmerje, poplačilo zanj pa je lahko veliko bolj zadovoljivo. Za oba.

Za ljubezen sta potrebna dva

Uspešnost razmerja na daljavo je odvisna predvsem od tega, koliko si partnerja želita, da bi uspelo in doseglo vrhunec v skupni prihodnosti. Prvi korak k izpolnitvi takšne želje je sporazum glede pričakovanj o odnosu, o željah in potrebah, o predanosti, ki sta jo partnerja pripravljena dajati in prejemati. Pomembno je, da sta se strinjata o tem, kaj pričakujeta drug od drugega, saj tako preprečita nesporazume in morebitne spodrsljaje. Ko partnerja skleneta sporazum o skupnih pričakovanjih, je logični korak zaupanje, ki je ključno za ohranjanje razmerja na daljavo. 

Brez zaupanja in odkritosti je razmerje na daljavo, tako kot vsako drugo, ogroženo. Ko smo sprejeli izzive in tveganja takšnega razmerja, smo namreč sprejeli tudi dejstvo, da moramo partnerju, ki ga dalj časa ne bomo videli, popolnoma zaupati. Včasih se zgodi, da telefon na drugi strani zvoni v prazno ali nas kot puščica skozi srce preseneti telefonski odzivnik. Neredko se v takšnih primerih sprašujemo, kje se "potika" naš najdražji, s kom je, kaj počne, ali nas sploh še ljubi. Bolestna zaskrbljenost, ljubosumnost in morebitno poznejše obtoževanje samo še povečajo dvome, negotovost in napetost med partnerjema, zaradi česar je odnos dolgoročno ogrožen.

Za zdrav odnos je pomembno redno, po možnosti vsaj dnevno, komuniciranje in obveščanje - po telefonu, elektronski pošti ali s tradicionalnimi, a najbolj romantičnimi pismi. Partnerja se morata obveščati o prijateljstvih, ki jih sklepata, o dogodkih v zasebnem življenju, o prijetnih in manj prijetnih pripetljajih, o dobrih in slabih občutkih, o sanjah in strahovih, o željah in dvomih. Več ko vesta o življenju drugega in bolj ko skupaj načrtujeta vnovično snidenje, bolj se jima zdi, da sta skupaj in bolj ju takšen pogovor zbliža ter jima vzbuja občutek varnosti in zadovoljstva. Pri tem je odločilna pogostost stikov v vseh naštetih oblikah.

Veliko štejejo tudi drobne pozornosti: šopek rož, poslan iz lokalne cvetličarne, darila za osebne praznike ali valentinovo, elektronske razglednice, videokaseta z ljubezenskim sporočilom, album z osebnimi (lahko seveda tudi žgečkljivimi!) fotografijami ... vse to daje partnerju na drugi strani sveta občutek zadovoljstva in pomembnosti. Če ga na našo predanost in ljubezen nenehno spominjamo, nas bo še bolj pogrešal in vnovično snidenje bo toliko prijetnejše.

Končno skupaj

Težko pričakovano vnovično snidenje je treba izkoristiti do popolnosti. Počnita kaj nepozabnega. Piknik v parku, sprehod ob morju ali zgolj skupna kopel in dobra večerja ter seveda neskončni pogovori so tisto, kar zbližuje in krepi razmerje. Skupno preživljanje časa je v razmerjih na daljavo redka dobrina, daljša odsotnost pa razmerje lahko ogrozi. Zato se morata partnerja, če je le mogoče, srečevati karseda pogosto, ob teh priložnostih pa tudi načrtovati skupno prihodnost. Prej ali slej bo namreč napočil čas, ko se bo eden ali drugi vrnil domov, in tedaj bo treba urediti skupno bivališče, ustvariti družino ali postoriti kaj drugega, za kar prej ni bilo priložnosti. Če se eden od partnerjev ne strinja z ustalitvijo in skupnim življenjem, če partner, ki je odsoten, želi v tujini dalj časa graditi kariero, se razmerje na daljavo ne bo obneslo. Partner, ki nas res ljubi in želi biti z nami, ne bo čakal večno.

Opozorilni znaki, da je z razmerjem nekaj narobe

Vloženemu trudu navkljub pa tudi razmerje na daljavo nima nujno zagotovljene prihodnosti. Kar nekaj je opozorilnih znakov, na katere moramo biti pozorni. Prvi je zagotovo ta, da odsotni partner zavrača vsako komuniciranje: če se ne odziva na telefonske klice ali ne odgovarja na (klasična ali elektronska) pisma. Redno komuniciranje je namreč ključno za ohranitev odnosa na daljavo in izogibanje komuniciranju je prvi znak težav. Prav je, da se o tem s partnerjem pogovorimo; če za izogibanje stikom ne ponudi dobrega razloga, je z razmerjem nekaj narobe.

Nekaj je narobe tudi, če ste pobudnik pogovorov vselej vi - če ste torej vi tisti, ki vselej telefonira, tisti, ki pošlje elektronsko pošto in zaman čaka odgovor. Slab znak je tudi izogibanje pogovorom o skupni prihodnosti; to je lahko posledica strahu pred trdno zvezo, negotovosti ali slabih izkušenj iz preteklosti. Partner, ki nikdar ne načrtuje vnovičnega snidenja in o tem ne želi govoriti, tudi vzbuja občutek negotovosti; moral bi si nas želeti videti in si za to prizadevati - čemu sicer ves trud? Če je edina intimnost, ki si je želi odsotni partner, telefonski seks, je nekaj zelo narobe. Vse našteto so opozorilni znaki, ki zahtevajo odkrit pogovor in nemara celo razmislek o smiselnosti vzdrževanja partnerske zveze na daljavo. Zadnje, kar si želimo, je namreč nekajmesečno ali celo nekajletno čakanje na partnerjevo vrnitev, ki se nato izkaže za popolno izgubo vloženega truda in časa.

Čas ločitve je čas zase

Ko govorimo o razmerjih na daljavo, ne smemo pozabiti, da imajo ta tudi pozitivne strani, ki jih je dobro izkoristiti. Zaradi neskončnega čakanja na snidenje ter nenehnega samopomilovanja in tarnanja čas ne bo prav minil nič hitreje, zato je prav, da se zamotimo s stvarmi, ki so nam pri srcu in za katere v skupnem gospodinjstvu ne bomo imeli časa. Ena od prednosti, ki jih prinaša razmerje na daljavo, je namreč prav čas zase - in samo zase. Kdaj ste si nazadnje privoščili dolgo kopel, masažo, večurni sprehod? Vas mikajo novi konjički, športi, tuji jeziki? Ne pozabite na prijatelje (istega spola, seveda!). Na obiske knjižnic, muzejev, galerij, kina. Pa na ustvarjanje kariere, za katero imate zaradi partnerjeve odsotnosti in s tem povezanih obveznosti veliko več časa. Če imate možnost, sebi in partnerju uredite skupno gnezdece, v katerem se bosta oba počutila prijetno. In končno - vse to, kar si privoščite, ko ste sami s seboj, mu tudi povejte. Ponosen bo na vas in vesel, da ste znali čas, ko nista skupaj, dobro izkoristiti.

Razmerja na daljavo - preizkus resnične ljubezni

Razmerja na daljavo torej še zdaleč niso preprosta. So pa zagotovo preizkusni kamen resničnih občutkov ljubezni - zlasti če sta bila prej vajena večino časa prebiti skupaj. Če ti občutki trajajo ali se celo poglobijo, je ljubezen prava. S pravo količino vloženega truda obeh partnerjev lahko razmerje na daljavo premaga vse naštete ovire in ima obetavno prihodnost. Če pa postane odnos rutina, omejena na občasno rutinsko komuniciranje, je vse skupaj samo slepa zaljubljenost.

Ali bo razmerje na daljavo ljubezen okrepilo ali zlomilo, je odvisno predvsem od nas. In od razumevanja dejstva, da je resnična ljubezen poseben in težko dosegljiv ideal. Ne mislimo nanj kot na oviro, ampak kot na cilj, ki ga bomo nekoč dosegli.

Koraki k uspehu:

  1. Sporazum glede pričakovanj o odnosu, o željah in potrebah, o predanostih ...
  2. Zaupanje je ključno za ohranjanje razmerja na daljavo.
  3. Za zdrav odnos je pomembno redno, po možnosti vsaj dnevno, komuniciranje in obveščanje.
  4. Veliko štejejo tudi drobne pozornosti: šopek rož, darila za osebne praznike ali valentinovo, elektronske razglednice, videokaseta z ljubezenskim sporočilom, album fotografij ...

Nekaj je narobe, če:

  • odsotni partner zavrača vsako komuniciranje,
  • ste pobudnik pogovorov vselej vi,
  • se izogiba pogovorom o skupni prihodnosti,
  • nikdar ne načrtuje vnovičnega,
  • je edina intimnost, ki si je želi odsotni partner, telefonski seks.
     


Avtor: Žuža Štuhec, Viva.si